Newyorški trgovec s čajem Thomas Sullivan je pogosto pošiljal vzorce čaja potencialnim strankam. Da bi zmanjšal stroške, je razvil metodo: pakiranje majhnih količin čajnih listov v več majhnih svilenih vrečk. Takrat so nekateri kupci, ki še nikoli niso skuhali čaja in niso bili seznanjeni s postopkom kuhanja, preprosto vrgli vrečke v vrelo vodo. Postopoma pa je ljudem ta embalaža postala priročna in enostavna za uporabo, oblikovala se je navada uporabe majhnih čajnih vrečk. Nekdo je predlagal, da so svilene vrečke preveč fine, zato je zamenjal bombažno gazo in uradno začel komercialno prodajo. Leta 1903 je Sullivan prijavil patent za čajne vrečke in do leta 1920 so bile čajne vrečke široko uporabljene v ameriški gostinski industriji.
Sprva so za čajne vrečke uporabljali svilene vrečke, ki so bile precej drage. Kasneje je bostonski poslovnež William Hermanson izumil toplotno{1}}odporne čajne vrečke iz papirnatih vlaken, zaradi česar so bile po materialu bolj podobne sodobnim čajnim vrečkam. Sprva so bile ameriške čajne vrečke oblikovane samo z eno-vrečko. Zaradi svoje preproste oblike in osnovnih strojev za pakiranje bi se čajni lističi koncentrirali v vrečki, ko bi jih dali v vodo, kar bi povzročilo počasen postopek kuhanja. Kasneje je nekdo odkril, da je pakiranje čajnih lističev v dvojne -vrečke z listi, prepognjenimi v obliki črke W, pospešilo postopek kuhanja. Leta 1949 je nemško podjetje Teepack izdelalo prvi popolnoma avtomatski stroj za pakiranje čajnih vrečk z dvojno-vrečko na svetu, ki temelji na tem konceptu. Ta vrsta embalaže je nato postala priljubljena v Evropi, saj so jo sprejeli uveljavljeni trgovci s čajem, kot sta Twinning in Whittard.
Po desetletjih uspeha na ameriškem trgu je čajne vrečke leta 1953 v Veliko Britanijo predstavil Joseph Tetley.
